Tjaša Višner

Minilo je štiri leta, odkar sem prvič stopila skozi vrata učilnice. Po desetih letih delovne dobe je bil to kar velik preskok - zopet šolske klopi. Večkrat sem se počutila, kot da sem skočila v vodo, katere globino nisem poznala in se vprašala: »Ali sem storila prav?« Sedaj vem: »Da, sem!«

Vsi skupaj smo sprejeli ta izziv in mislim, da nam je kar dobro uspelo. Poleg novega znanja, ki smo ga prejeli v teh letih, smo postali tudi dobri in iskreni prijatelji. Še tako težak korak, je postal ob njihovi podpori peresno lahek, solza obupa se je spremenila v solzo smeha.

Malo obrabljen, ampak resničen rek pravi, da nikoli nismo tako dobri, da ne bi mogli biti še boljši.

Hvala vsem, ki so me spodbujali na poti do cilja.